Mladi hrvaški talent, ki postaja ena najbolj vročih zvezd rocka na svetu!
Dino Jelusić, mednarodno znan tudi pod umetniškim imenom Dino Jelusick, je hrvaški glasbeni talent, ki šteje komaj 29 let, pa mu je že uspel preboj med svetovne zvezde rocka. Je del ansambla ameriškega simfoničnega metal spektakla Trans-Siberian Orchestra, za sabo ima cel kup kolaboracij in gostovanj, v heavy blues projektu Dirty Shirley sodeluje z Georgeem Lynchem, nekdanjim kitaristom glam metal zvezdnikov Dokken, nedavno je postal uradni član legendarnih Whitesnake, v Slovenijo pa se vrača 23. oktobra kot glavni vokal spektakla Rock the Opera, ki predstavlja mešanico surove energije rocka in prefinjene klasične izvedbe Zagrebških filharmonikov.Ob tej priliki smo se z njim povezali na Radiu Bob in trenutno zelo zaposleni Dino nam je kljub napornemu urniku in manjšim jezikovnim preprekam v zanimivem pogovoru z našim Gorjancem zaupal svojo življenjsko zgodbo ter kako je dosegel to, o čemer lahko večina nadebudnih glasbenikov samo sanjari. Intervju objavljamo tako v zvočni kot besedilni obliki.G: Pozdravljen, Dino! Gorjanec tukaj z Radia Bob.D: Lep pozdrav.G: Nazadnje sva govorila pred tremi leti, ko sem bil promotor vašega koncerta v Orto Baru v Ljubljani. Animal Drive ste nastopili skupaj z domačimi Shutdown. Se ga spominjaš?D: U, že tri leta je minilo od tega? Ne morem verjeti.G: Ja, hitro leti čas mimo.G: Kako si sicer? Se veliko dogaja v tvojem življenju, kajneda?D: Ja, dogaja se. Dobro je. Veliko je dela, tako da danes sem se odločil malo odpočiti, vseeno pa imam zvečer sestanek na daljavo z iskalko talentov za Trans-Siberian Orchestra, tako da moram malo vaditi in podobno.G: A, tako. Povej mi potemtakem, koliko časa imaš za ta intervju? Upam, da se ti ne mudi preveč?D: Ne, ne, imam dovolj časa.G: Če nimaš nič proti, bi jaz pogovor nadaljeval v slovenščini in če ti kaj ne bo jasno, kar vprašaj, pa ubesedim kako drugače.D: Lahko. Ni problema.G: Dobro, potem pa kar začniva.G: Tvoj prvi véliki uspeh je bil kot zmagovalec mladinske Evrovizije leta 2003, konkretno pa si glasbeno pot začel leta 2012 s solo bandom, ki se je kasneje preimenoval v Animal Drive. Opiši mi malo pot, ki je vodila do tega in kakšne ovire si moral premagati.D: Uh, bom poskušal karseda skrajšati, sicer bo intervju zelo dolg. Tako je, 2003. sem bil na mladinskem Evrosongu. Pred tem sem bil od 1997. dalje na raznih pevskih festivalih, kjer sem ponavadi osvojil kakšno nagrado. Potem sem zmagal na Evrosongu in naslednja tri leta so bila nekako v tem tonu, saj sem veliko nastopal na Danskem, v Avstraliji in Ameriki. Sledil je premor, ker mi je glas mutiral. Vrnil sem se leta 2008 in se šele leta 2012, ko sem dopolnil 20 let, nekako vokalno izoblikoval, ker je takrat vse sedlo na svoje mesto in šlo naprej z nekoliko boljšim tokom. Leta 2014 sem bil drugi na festivalu v Belorusiji, leta 2016 sem zmagal na festivalu New Wave v ruskem Sočiju, isto leto pa sem se pridružil tudi Trans-Siberian Orchestra. Zatem smo z Animal Drive izdali svoj prvi album, posnel sem ploščo Dirty Shirley z Georgeem Lynchem, imel sem djent/prog band po imenu Ralph. Vmes sem sodeloval z vse sorte znanimi glasbeniki, kot so Mike Portnoy, Virgil Donati, Simon Phillips, Joel Hoekstra, Doug Aldrich, Paul Rodgers in tako naprej. Leto 2021 pa je prineslo novo turnejo s Trans-Siberian Orchestra, pridružil sem se Whitesnake za njihovo zadnjo turnejo in še veliko takšnih stvari je v načrtu.G: No, saj do vseh teh velikih projektov še prideva, ampak če zavrtiva čas spet malo nazaj. Slišal sem, da si imel kar nekaj težav s hrvaško glasbeno industrijo in da si okoli leta 2015 celo razmišljal o tem, da bi prenehal z glasbeno kariero? Kako to? Kaj so bile te okoliščine?D: Enostavno nič se ni zgodilo. Leta 2015 in 2016 sem bil povsem isti človek, isti pevec, ampak šele ko sem se prebil v Trans-Siberian Orchestra, sem postal zanimiv za ljudi na Hrvaškem. Pred tem so mi sicer pravili: “O, kako si super” in podobno, a ni bilo ponudb za koncerte ne ničesar. Zaradi različnih okoliščin na Hrvaškem nisem mogel niti izdajati svoje glasbe. Koncertov je bilo enostavno vedno manj, klubska scena je ugašala in vse skupaj je imelo vedno manj smisla. Tako da ja, klasična stvar, ki jo v nekem trenutku doživijo vsi glasbeniki na Hrvaškem.
G: No, svoj véliki preboj si osebno doživel leta 2016, ko si postal član simfonično-metalskega projekta Trans-Siberian Orchestra, kjer deluje sama svetovna smetana hard rock in metal pevcev in glasbenikov. Kako se ti je uspelo prebiti tja?D: Za mene so izvedeli na YouTubu, videli enega od mojih videov in mi poslali eno skladbo, naj jo odpojem. Naravnost v kamero, brez mikrofona in druge opreme, sem moral na klavirsko podlago odpeti pesem skupine Savatage. Dva tedna kasneje so me poklicali, da sem pravi za njih, in me povabili, da pridem na Florido. Naučiti sem se moral osem različnih skladb. Prišel sem tja in uspešno opravil avdicijo in evo - zdaj sem del Trans-Siberian Orchestra in letos me čaka že moja peta turneja z njimi.G: Vsekakor čestitke za ta dosežek.D: Hvala.G: Ampak kljub vsemu te je v Evropi s Trans-Siberian Orchestra vendarle težko videti.D: Težko je to videti v živo, ker v Evropi projekt ni toliko popularen. V Ameriki je to res ogromna stvar, ki razproda areno dvakrat v istem dnevu, tako da tam je to povsem druga zgodba. To je največji rock šov, ki ga lahko vidiš na tem planetu - najboljša osvetljava, največja pirotehnika, produkcija je gromozanska … Verjetno je zadeva enostavno prevelika za marsikateri kraj v Evropi. Tega ne more kar tako vsak finančno pokriti, zato je načeloma najbolj bazirana ravno v Ameriki in se izvaja samo novembra in decembra.G: Pa si tam samo kot spremljevalni vokalist ali poješ tudi katere glavne dele?D: Tam vsi pojemo tako glavne kot spremljevalne vokale. Jeff Scott Soto, jaz, Chloe Lowery, Russell Allen … Vsi imamo isto vlogo, le da vsak odpoje svojo pesem.G: Ko sva se pogovarjala po vašem nastopu v ljubljanskem Orto Baru, si mi rekel, da je pridružitev Trans-Siberian Orchestra pomagala pri tvoji prepoznavnosti v ZDA, v Evropi pa to skoraj ni imelo vpliva. Bi tudi to pripisal temu, da Trans-Siberian Orchestra v Evropi ni tako velika stvar? Ker nenazadnje je v navadi v našem delu sveta, da čim nekomu uspe nek preboj, začnejo vsi govoriti o tem.D: Točno to, ne govori se, ker ni tako znana stvar. Gre za dva zelo različna trga. V Ameriki so odlični bandi res nekaj ogromnega, polnijo arene, medtem ko v Evropi se jim skorajda ne splača nastopiti, tako da Amerika je popolnoma drugačen svet. Tam lahko bandi in izvajalci samo od Amerike živijo kot bogovi. Five Finger Death Punch denimo je skupina, ki napolni vse arene v ZDA in s tem služi vsote, kakršnih si tukaj niti predstavljati ne moremo, v Evropi pa bi nastopali kvečjemu po dvoranah. Drugačen trg pač. Tako da ja, s Trans-Siberian Orchestra sem ogromno pridobil na prepoznavnosti v ZDA, v Evropi pa to komaj kaj šteje.
G: Eden od razlogov, da si v tistem, prej omenjenem, kritičnem obdobju obdržal voljo do ustvarjanja glasbe, je bila verjetno tudi pogodba z založbo Frontiers Records leta 2017. Če se ne motim, ste Animal Drive postali prvi hrvaški band, ki je podpisal s tako veliko založbo in izdal album po celem svetu?D: Tako je. To je bilo super, a žal se je ta zgodba zelo slabo končala, tako da v zvezi s tem raje ne bi naprej govoril.G: Tudi prav, te povsem razumem. Ti pa vseeno v imenu naših poslušalcev želim, da se zadeve čim bolje izidejo zate, da boš lahko še naprej navduševal množice kot Dino Jelusić, ne kot The Artist Formerly Known as Dino.D: Hehe, hvala, res hvala.G: No, če ne štejemo različnih gostovanj na albumih drugih glasbenikov, je bil tvoj naslednji projekt Dirty Shirley, ki ga tvorita skupaj z nekdanjim kitaristom Dokkenov, Georgeem Lynchem. Kako je prišlo do te kolaboracije?D: Šef Frontiersa mi je ponudil, da bi posnel album z Georgeem, in seveda sem ponudbo z veseljem sprejel. George me je kontaktiral in mi poslal nekaj materiala. Ta material sva nekoliko predelala, spisal sem besedila in odigral klaviature na albumu in izpadlo je super. Na plošči je veliko zanimivih skladb, ki so precej eksperimentalne - odneslo nas je v vse možne smeri. Ampak sem res ponosen na določene skladbe, saj je na plošči kakšnih pet ali šest stvari, za katere, ko jih slišim, lahko resnično rečem samo: “Uau, to pa res je nekaj!”G: Torej avtorja sta oba z Lynchem? Ni samo tako, da bi on kot starosta rocka vse napisal, ti pa odpel, kot je to pri raznih drugih tovrstnih kolaboracijah?D: Seveda. Povsod, kjer sodelujem, hočem imeti avtorski doprinos, ker nočem samo priti nekam in odpeti nekaj tako, kot si je zamislil nekdo drug. Biti moram vpleten avtorsko. Tako da George je sicer resda napisal glasbo, jaz pa sem s svoje strani prispeval stvari, ki jih sicer pevci ne počnejo. Recimo dobil sem posnetke bobnov, pa sem jih pri nekaterih pesmih malo prilagajal. Rekel sem mu: “Dajva to še enkrat. To ni tak ‘groove’, ki bi pasal mojemu vokalu. Daj posnemi še enkrat tole. Na basu naredi to. Jaz bom posnel dodatne klaviature. Tukaj narediva takole.” Tako da tukaj je bilo veliko dela za oba.G: Glede na to, da živita na različnih celinah, sta snemala vsak na svojem koncu ali skupaj v Ameriki?D: Ne, ne. On je snemal v ZDA, jaz pa na Hrvaškem.G: Pa sta se potemtakem sploh kdaj srečala?D: V živo se še nikoli nisva srečala. V živo se pravzaprav sploh ne poznava. To je neke vrste absurd modernega načina dela. Dandanes lahko delaš s komerkoli, ne da bi ga sploh spoznal v živo. Na tak način sem sodeloval tudi z Derekom Sherinianom, Virgilom Donatijem in drugimi.
G: Zadnja velika novica pa je seveda, da si se pridružil enemu od najbolj legendarnih rock bandov - Whitesnake. Ampak ne kot glavni pevec seveda, ker je to David Coverdale, temveč kot klaviaturist, kitarist in back vokalist. Kakšna je zgodba za tem? Je tudi to nekaj, kar je skupaj spravila založba, ali se je zate zagrel Coverdale osebno?D: Ja, zelo zanimivo povabilo. Popolnoma nepričakovano, ampak ja, Coverdaleu je bilo zelo všeč moje petje. Zelo sta mu bila všeč moj stil in moje pisanje melodij, potem pa je videl še, da igram tudi klaviature in kitaro in zato sem mu postal zelo zanimiv, kajti ugotovil je, da ima lahko v zasedbi pevca, ki je hkrati tudi multiinstrumentalist. Tako da štejem si v veliko čast, da sem dobil to vlogo, in ravno nekaj minut, preden si me poklical, sem gledal neke posnetke nastopov Whitesnake in razmišljal, kako bi lahko sebe vklopil v ta aranžma. In mislim, da bo izpadlo odlično.G: Pa tudi pri Whitesnake že kaj prispevaš ali pa še boš prispeval avtorsko kot glasbenik?D: Coverdale je omenil, da bi rad videl, da kaj napišem za novi album. Želi, da pridem k njemu v studio in da skupaj narediva kakšen nov komad za Whitesnake. Tako da ja, možnost vsekakor obstaja.
G: No, tvojo zgodbo bi res lahko opredelili za zgodbo o uspehu - da se uspe nekemu mlademu glasbeniku s področja Evrope, celo področja Balkana, v današnjem času prebiti na svetovno glasbeno sceno, je zagotovo lahko navdih in motivacija za marsikoga. Kako nate sedaj gledajo v rodni Hrvaški? Se v mainstream medijih poroča o tebi?D: Ko mainstream mediji slišijo, da je nekomu uspelo zunaj, so samo vzhičeni in to je to. Nič se ne poglobijo v to, kako je sploh prišlo do tega in zakaj je to dobro, temveč rečejo samo: “O! Naš je! Uspelo mu je zunaj! Zdaj ga imamo radi!” To so mainstream mediji. Medtem ko underground mediji in oboževalci Whitesnakeov so pa presrečni. Seveda vedno najdeš ljudi, ki bodo ‘hejtali’, ker nimajo česa pametnejšega početi v življenju. Ampak to je vedno tako. Ljudje, ki vedo, kako trdo sem garal, da sem danes tukaj, kjer sem, so me osebno poklicali in mi čestitali, ker se zavedajo, kako velik dosežek je to. Mislim, velik dosežek je že, da v Whitesnake prideš na kakršenkoli način, kaj šele, da te Coverdale kot pevec povabi v band za spremljevalnega vokalista. Takšna vabila se ne dogajajo; česa takšnega svet še ni videl. Zato naj še enkrat izrazim, v kakšno neizmerno čast mi je.G: Ja, to je zanimivo; ko ti uspe, takrat se vsi mediji zanimajo zate, pred tem, ko si dejansko potreboval njihovo podporo, pa od nikjer nič.D: Pa ja, to je klasična zgodba. Ampak trenutno sem v fazi, ko imam točno vizijo, kaj hočem od sebe v prihodnosti, tako da se me to sploh ne dotakne več. Pravzaprav niti nočem, da mainstream mediji pišejo o določenih stvareh, zato ker moja publika tako ali tako ni njihova publika. Ko jaz nekaj naredim, bo to vseeno prišlo do mojih oboževalcev, medtem ko ljudje v mainstream medijih bodo napisali samo: “Bravo, bravo! To je naš Dino!”, poslušali pa nikoli ne bodo nič od tistega, kar dejansko delam. Tako da na njih in njihovo občinstvo se pač ne morem zanašati.G: Za konec pa še podatek, da te bomo lahko na slovenskem odru gledali že ta mesec, in sicer 23. oktobra boš v Cankarjevem domu v Ljubljani nastopil kot glavni pevec projekta Rock the Opera, skupaj z Zagrebško filharmonijo in drugimi gostujočimi glasbeniki. Kakšen šov lahko pričakujemo obiskovalci?D: Ja, super šov je. Pred mano je v njem pel Joe Lynn Turner iz Rainbow in Deep Purple, s katerim sem se slišal ravno pred kratkim. Poklical me je, da bi mi povedal, da je moj oboževalec. To preprosto moram omeniti, ker nama je skupno to, da sva bila oba v isti predstavi. Tako da pel bom nekatere stvari, ki jih je Joe Lynn Turner pel v svojem obdobju z Rainbow, pa tudi nekatere, ki jih je pel Ronnie James Dio. Slišati bo moč tudi klasike Deep Purple, Queen, Led Zeppelin, AC/DC in tako naprej, vse to pa bo še nadgrajeno z zagrebškim filharmoničnim orkestrom in dvema pevkama, Leanne Jarvis iz Velike Britanije in Markete Pouličkove - Maky iz Češke. Obe sta bili, vsaka v svoji državi, tekmovalki v televizijskem pevskem šovu The Voice in odpeli bosta vsaka svoj del repertoarja, jaz bom odpel svoje dele, nekatere pa bomo odpeli tudi skupaj in na splošno bo zelo kul.G: Super, se že veselimo. Dino, hvala ti, da si si vzel čas za tale pogovor in veliko sreče še naprej pri vseh tvojih projektih. Bomo spremljali.D: Hvala lepa tudi vam in pozdrav vsem skupaj.
Ključne besede: Dino Jelusić, pevec, glasbenik, intervju, Rock the Opera, Whitesnake, Trans Siberian Orchestra, Jelusick, Dirty Shirley, Animal Drive
